TEMELJ


Kaj, če bi vam rekla, da za nekaj trenutkov pozabite denar. Da pozabite, kako najpomembnejše je plačati račune in zaslužiti za vsakodnevno življenje. Namreč, prav to smešno prepričanje nas popelje na hrčkov kolešček, v katerem nato brezciljno poganjamo naprej skozi življenje, brez da bi ob tem tudi živeli. Ker mislimo, da moramo…. Da drugače ne gre. In kar je v resnici pri vsem tem najbolj žalostno, je to, da nas nihče zares in iskreno ne vpraša, kaj si želimo. Kaj si mi želimo? Kaj si želite? Če bi se vrnili v svoje otroške čeveljce v tem trenutku, bi zagotovo znali odgovoriti na to zapleteno vprašanje, kajne da? Pomislite. Če boste svojega otroka danes vprašali, kaj si želi, vam bo odgovor izstrelil kot iz topa. In kar je najbolj presenetljivo, prav lahko se zgodi, da bo njegova želja, v nasprotju z našim pričakovanjem, povsem nematerialne narave. Kar vam želim povedati je to, da so otroci zelo dobro povezani s svojo intuicijo in ji spontano sledijo, kadarkoli se za to izkaže priložnost. Mi, odrasli, pa svoje intuicije, pod težo vsakodnevnih pomembnih, predvsem pa nepomembnih informacij, ne slišimo več. Ne slišimo je. Še posebej je ne slišimo takrat, kadar smo globoko zatopljeni v poganjanje svojega koleščka, ki cvili ter šumi in nam tako krade življenjske užitke. Pa smo tukaj. Pri užitkih. Pri užitku. Kako zelo uživate? Kdaj uživate? Kdaj zares uživate?

Naj vam povem nekaj o užitku. Užitek je zlate barve. Svetlika se v svoji neprecenljivosti in je vedno nekoliko višje temperature. Sestavljen je iz polnosti, ki je neopisljiva, in nemogoče ga je uokviriti. Pravi užitek se namreč razteza preko vseh meja in prav zato ga človeški um vedno znova išče in po njem hrepeni. Pravijo, da je užitek neotipljiv, jaz pa vam povem, da se ga lahko prav dobro oprimeš. Kako? Zagotovo vas zanima, kako.

Pot do užitka je, tako kot pot do sreče, pot do radosti, pot do zadovoljstva in pot do občutka, da je vse mogoče, povsem preprosta. A obenem je tudi nekoliko zapletena. Tako nekako kot romanje po Jakobovi poti (znani tudi kot Camino); v bistvu gre za nekoliko daljši sprehod, a če se nisi pripravljen soočiti s čimerkoli, kar bo prišlo nasproti, se prav lahko zgodi, da obsediš na enem izmed kamnov ob poti. Toda, človek, ki se odloči, da bo živel zato, da bo užival, se radostil in si dovolil sanjati o tistem nečem več, bo vsako pot prehodil od začetka do konca in se veselil doživetij mimogrede. Vedel bo, da je to, kar se zgodi po poti, tisto, kar ga bogati. Kar ga dela živega. Kar ga polni s z občutkom sreče. Takšne sreče, ki jo v resnici imenujemo notranji mir. Kaj si pa vi želite? Kaj si želite?

Ne glede na to, kako boste odgovorili na zgornje vprašanje, je dejstvo, da boste svoje želje le težko uresničili, dokler ne boste živeli svoje zgodbe. In to ni zgodba, kjer je bistveno, da prideš na koncu meseca »skozi« s pozitivno ničlo in ne povsem izpraznjeno baterijo svojega pametnega telefona. Ne, vaša zgodba je tisto življenje, ki ste ga pred časom zapakirali v majhno škatlico in pospravili v srčni predal z napisom »nekoč«. Nekoč, ko boste imeli dovolj denarja… dovolj časa… dovolj poguma… dovolj nazivov… In prav v tem trenutku morda sploh ne veste več, kaj ste takrat, pred mnogimi leti, zapakirali v to škatlico. Čas je, dragi moji, pa naj zveni še tako zlizano, da začnete živeti sebe. Ne življenje nekoga, kdor bi naj bili zaradi pričakovanj drugih in niti ne življenje nekoga drugega, ki ga imate tako radi, da ste nase ob vsem skupaj kar pozabili. Čas je, da pričnete živeti F.A.Y.N.       

M. Monrue

%d bloggers like this: